“Napredki učencev me pustijo odprtih ust”

Tudi sama sem si nekoč želela postati balerina, vendar sem kaj kmalu izgubila motivacijo, saj mi je bilo neprestano ponavljanje osnovnih gibov, tistih ena in istih vaj, izjemno dolgočasno. Bila sem precej neučakana, kot so verjetno neučakani tudi današnji otroci, ki si vse želijo takoj. Nemudoma.

Tukaj bi predvsem opozorila starše, da se v primeru prehitevanja učne snovi in prezgodnjemu začetku poučevanja plesa na konicah prstov (v pogovornem jeziku prepoznavnih kot ”špice”), kaj hitro škodi telesnemu razvoju otroka. Registrirani učitelji Royal Academy of Dance smo zavezani, da pred dopolnjenim 10 letom starosti otroci ne pričnejo s plesanjem na ‘špicah’. Verjetno na tej točki vse zanima priporočljiva starost: ta je odvisna od usvojen baletne tehnike, torej fizične pripravljenosti in baletnega znanja, ki ga je otrok pridobil. Povečini so učenke pripravljene na pričetek plesa na konicah prstov šele pri 12-13 letih.

Pri otrocih se kosti še oblikujejo, zato je velika verjetnost in nevarnost, da ob prehitremu pričetku ‘špic’ pride do deformacij stopal, kar pa ni nujno, da se vidi in začuti takoj, bolečina lahko nastopi šele mesece ali tudi leta kasneje. Vzporedno z usvajanjem tehnike se spreminja tudi telo, gnete se ga v smeri, da bi plesanje baleta bilo čim lažje. Z vsako baletno uro, s konstantnim ponavljanjem, se gibi ponotranjajo in telo jih se počasi spleta v baletno strukturo. Osvojeno znanje se vpiše v telo, kjer ostane za vedno.

Ker so otroške kosti še ‘mehke’ in se lahko hitro deformirajo v Baletni šoli Ana postopnemu nadgrajevanju baletne tehnike in pravilni izvedbi vaj posvečamo izjemno veliko pozornosti. Seveda se pogovorim tudi z učenkami, saj želim, da razumejo, zakaj se ne splača prehitevati stopničk v učnem procesu.

Tehnika baleta je izjemno dodelana in ena sama. Je univerzalna, zato si lahko plesalec, izšolan na enem koncu sveta, ustvari kariero na drugem koncu. Od telesne strukture ali predipospozicij posameznika je odvisno, do katere stopnje je lahko usvoji, koliko gibov lahko izpelje in hkrati kako, torej kakšen bo vizualni izgled. Čar je v unikatnosti izvedbe. Čar baletni umetnosti doprinese tudi gibčnost plesalk in plesalcev.

Marsikaj je odvisno od genetike, to je prirojenih telesnih predispozicij, kljub vsemu pa imamo s izobraževanjem na izboljšanje telesnih predispozicij še vedno vpliv. Občutek za visok in lahkoten odriv je na primer danost, ki jo ima posameznik razvito v večji ali manjši meri. Način, kako nekdo odskoči, ki daje občutek, kot bi oseba lebdela, ter ali je doskok lahkoten, nežen, neslišen, je nekaj, na kar lahko z vajo v določeni meri tudi vplivamo, vendar na tisti kanček, ki pričara vtis čarobnosti, pa ne moremo vplivati.

Ne le tehnika kot takšna, ampak tudi izraznost plesalcev in vključena scenografija so bistvenega pomena pri snovanju baletne pravljice, ki očara. 

Res je. Balet ne sestavljajo samo gibi, njihova brezhibna izpeljava, ampak tudi izraznost. Dober plesalec se hkrati zna vživet v vloge, katere je potrebno, da jih predhodno dobro spozna, nato pa čimbolj jasno in  prepoznavno odpleše in odigra hkrati. Naša zadnja pravljica Biserni zaliv nosi poučno ekološko sporočilo, za katerega se trudim, da bi ga začutili vsi nastopajoči, saj ga le tako lahko jasno prenesejo gledalcem.

Pri interpretaciji vlog je karakter učenca bistvenega pomena. Redkejši ekstroverirani otroci bodo nemudoma zapadli v vlogo, a precej več je introvertiranih otrok, katerim je potrebno malce pomagati s spodbujanjem in več vadbe. Jim pomagati, da vzpostavijo stik z umetnikom, ki se skriva v njih.

Pri nekaterih so umetniške kvalitete mnogo bolj skrite kot pri drugih in zato potrebujejo več časa, da pridejo do izraza, kar pomeni, da so lahko otroci enako talentirani, le malce več časa jim je potrebno nameniti. So otroci, ki potrebujejo spodbudo in so otroci, ki jih je potrebno nekoliko držati nazaj, saj bi njihova spontana interpretacija lahko prešla v skrajnost, ki več ne bi izražala določene vloge.

V začetni fazi je podlaga za dobro pravljico zanimiva, poučna zgodba, nato odlična glasba, odrska postavitev z raznolikimi koreografijami, piko na i pa po mojem mnenju dodajo premišljeni izvirni kostumi, poleg tehnične izpiljenosti in izraznosti plesalcev, seveda.

Balet je umetnost, ki ponuja tehnike in načine, s pomočjo katerih lahko otroci izrazijo sebe. Izrazijo in pokažejo to, kar čutijo in kar so. Brez besed. Samo z gibi in pogledi.

Pri otroku hitro vidim in začutim, v kolikšni meri je »gibalen tip«, koliko mu gibanje pomeni in koliko ga potrebuje v življenju. Nekaterim otrokom je gibanje bolj primarno kot govor, pisanje, igranje oz. izražanje na drug način. Ko pleše, ko se giba, je on zares on, ona ta prava, v celoti ona. Gibanje je primarna izraznost človeka, vprašanje je samo v kolikšni meri je prisotna in izrazna pri posamezniku. Če prevladuje, potem se bo otrok tudi skozi življenje pogosteje in lažje izražal z gibom, medtem ko bo govor prisoten le za nujno komuniciranje.

Imajo pa otroci neverbalno komuniciranje na plesnih vajah izjemno radi in to je resnično lep del ustvarjanja.

Ko ste odprli svojo Baletno šolo Ana sem prepričana, da ste določene pristope, ki so se v preteklosti izkazali za uspešne, vsekakor zadržali, medtem, ko ste v program in način poučevanja vnesli tukaj kaj takšnega, kar vas reprezentira. Tisto nekaj, kar je vaše in kar čutite, da vam je blizu.

17 let sem balet poučevala v javnem sektorju, in minutaža pouka, ki jo predpisuje Ministrstvo za izobraževanje, šolstvo in šport je za plesne pripravnice 1-3 povsem ustrezna: 2x na teden po 45 minut zadostuje, da učenec usvaja snov v skladu s svojimi sposobnostmi/ razvojem. No, morda bi v plesni pripravnici 3 že lahko bila povišana na 60 minut. Po končanih plesnih pripravnicah, ko se izobraževanje usmeri v baletno izobraževanje, to je od 1. razreda baleta dalje, pa bi učenke potrebovale že več kot le 2-krat tedensko od dodeljenih 60 min (po 3.r. baleta 90 minut pouka), saj so sposobne že več snovi posrkati. V moji šoli učenke lanskega 5. razreda, ki bo septembra postal 6. razred, že imajo pouk 3-krat tedensko po 90 min, pred javnimi nastopi in tekmovanji seveda še dodatne vaje. Seveda imam željo, da bi tudi mlajšim oddelkom baleta ponudila več pouka in s tem učenkam omogočila hitrejši napredek, a to je v tem trenutku pogojeno z možnostjo najema primerne dvorane, opremljene za poučevanje baleta, torej z ustreznimi prostorskimi pogoji.

Že samo z ena dodana ura več baleta na teden (prehod z 2- na 3-krat na teden), doprinese, da se hitrost usvajaja snovi podvoji! Na ta način balet učenkam tudi postane zanimivejši, hitreje napredujejo in hitreje nastopi trenutek, ko so pripravljene za ples na konicah prstov – na špice!

 Moj govor je ples. To je moje poslanstvo in čarobnost baleta si želim prenesti tudi mladim, da bi začutili lepoto in pravljico, ki se skriva za baletnimi koraki. Zato spodbujam vse, ki ste se med branjem zgodnjih vrstic počutili nagovorjene, ali ste prepoznali, da si vaš otrok želi preizkusiti baletne korake, da prisluhnete notranjemu občutku.

Vabim vas, da ne odlašate z vpisom, kajti skupine za prihajajoče šolsko leto se že oblikujejo in pouk se prične v septembru. K vpisu so vabljeni predvsem otroci starostne skupine od 4 – 7 let. A če je hkrati tudi koga od starejših zamikal balet, lahko zapleše v začetnem tečaju baleta za odrasle, ki bo v prihodnjem letu potekal ob torkih od 19.30 – 20.30 ure v Domu kulture Kamnik.

”Odločitev, da ustanovim svojo baletno šolo mi je dala moč, da se upam izpostaviti svetu.”
Na šolanju Rambert School v Londonu mi je bilo izjemno všeč, ko so učitelji poleg poučevanja baletne in sodobno-plesnih tehnik (precej učiteteljev je zaradi bližine šol hkrati poučevalo na Royal Ballet School) v nas iskali unikatnost in jo neprestano spodbujali. Šola je z načinom in pristopom, ki ga je imela, z možnostjo javnih nastopov vsak semester, na katerih smo poleg obveznih baletnih variacij lahko prikazali/ odplesali tudi svoje koreografije, gojila in spodbujala razvoj unikatnosti, ki jo posameznik nosi v sebi. In v šoli, ki sem jo odprla, želim ob usvajanju učne snovi tudi nagovoriti, podpreti in spodbuditi ravno tovrstno edinstvenost, ki jo otroci nosijo v sebi.
Z odprtjem lastne baletne šole, ste tudi stopili na samostojno podjetniško pot. V čem imate občutek, da Vas je obogatila ali kaj Vam je do sedaj že omogočila? Namreč, pogosto drugi v nas vidijo in začutijo nekaj, česar sami ne vidimo ali v čemer se ( še) ne prepoznamo in ravno s pomočjo določenih izkušenj in okoliščin, lahko na plano pridejo in se izrazijo ravno tovrstni aspekti. Ali morebiti celo kateri drugi.
Že v preteklosti sem dobila namige, da bi se lahko samostojno posvetila učenju baleta otrok, vendar razen izjemne usklajenosti in kemije, ki se je nemudoma vzpostavila med mano in otroci, ter pohvalami, ki sem jih tudi kot koreografinja prejela s strani okolice, si kaj več od tega nisem upala. Za časa šolanja sem bila deležna številnih kritik, kar je za svet baleta nekaj povsem pričakovanega, zaradi česar je bila moja samozavest zaradi tega pogosto na preizkušnji. Vendar, balet je bil moj svet. Fokus sem usmerila v balet in že kot najstnica sem si želela v čim krajšem času izkusiti čim več, se naučiti čim več in čim več plesati. Bila sem žejna odra. V meni pa je ostala kritičnost, zato morebiti še dandanes težko sprejmem pohvale.
Z odločitvijo, da ustanovim svojo baletno šolo sem si odprla pot za uresničevanje svoje vizije o baletnem izobraževanju. Nenadoma sem si upala in zmogla jasneje izraziti, kar si želim. Ta izkušnja mi je dala moč, da si upam izpostaviti svetu z vsem, kar sem in z vsem, kar nosim v sebi.
Odkar učim balet me pa preseneča odziv okolice nad mojimi predstavami, ki jih ustvarim z učenkami. Obiskovalci so presenečeni, kako so lepe in dodelane. A predstave so le nadgradnja tega, kar sem že prej imela rada in počela. Nisem pričakovala takšnega pozitivnega odziva.
”Vsaka moja poteza je izjemno dobro premišljena. Vedno upoštevam tudi okoliščine.”

Svoboda ima izjemen čar, saj ponuja neizmerne možnosti, saj lahko tako rekoč počneš karkoli si želiš. Tukaj pa je tudi odgovornost in na koncu si pred odločitvijo verjetno vedno sam.
Absolutno. Zato desetkrat premislim, preden se podam v kakšno akcijo, vedno vnaprej dobro razmislim kakšne posledice ali izid lahko pričakujem. Okoliščine se namreč konstantno spreminjajo in če presodim, da bi lahko bil rezultat 70 procentov tega, kar si želim, potem nadaljujem. V kolikor pa ocenim, da okolje še ni pripravljeno na spremembo, ali morebiti jaz, še nisem povsem prepričana, kakšen izid čisto točno si želim, raje počakam.
Vsaka moja poteza je izjemno dobro premišljena. Ob tem pa, kot sem že omenila, vedno vključim tudi okoliščine, ki me obdajajo, ob čemer upoštevam tudi doprinos, ki bi ga lahko moja želja imeli na širše okolje. Želim si, da bi lahko umetniško bogatila okolje v katerem živim. Okolju bi rada ponudila nekaj novega.
Dlje kot Vas poslušam, bolj imam občutek, da sami sebe resnično zelo dobro poznate?
Morda še kar. Ko imaš pred seboj vse možnosti, se je treba dobro poznati, kajti drugače se lahko prehitro zakvačkaš.
Asociacija, ki me ob besedi svoboda spremlja je povezana z odhodom od doma. Ko se oseba odseli in prične živeti po navdihu z občutkom, da lahko počne karkoli si želi. In tukaj se prej ali slej pojavi potreba po disciplini, ki preprečuje brezglavo tavanje naokoli. Disciplina je tudi pomembna komponenta baletnega sveta, kar Vas spremlja že od nekdaj. Je tako rekoč del Vas.
Ja, res je. Disciplina je v baletu izjemno pomemben faktor. Ta poklic jo dobeseno zahteva. Je izjemno lep, vendar ga moraš imeti resnično močno rad, da si mu pripravljen posvetiti ogromno svojega časa, saj drugače ne gre. Če mi balet ne bi bila najlepša umetnost, bi vsega tega ne zmogla početi. Balet zahteva veliko predanosti, vztrajnosti, volje. Vedno so me in me bodo fascinirale vrhunske baletne prestave s svetovnimi solistkami in solisti.
Vsak otrok, ko se nekaj nauči, ko nekaj naredi, mi je v izjemno veselje. Takrat v sebi začutim tolikšno notranje zadoščenje, kar je znak, da s tem živim. Ko vidim, da otrok napreduje, me preplavi notranja sreča, izpolnjenost.
Želim si ustvarjati in učiti na drugačen, prijazen, a seveda še vseeno efektiven način. Idealno je, kadar rezultati pridejo spontano. To je pokazatelj, da je znanje zagotovo usvojeno.
”Moj cilj je, da bi se na moji baletni šoli otroci učili skozi veselje.”
Kar počnejo vsi vrhunski umetniki, jim je v njihovo največje zadovoljstvo saj so odkrili in sprostili svoje talente. Ob sebi so imeli ljudi, ki so v njih prepoznali talente in podprli razvoj. Talente, ki so jih nagovorili, oblikovali in spodbujali, da so se lahko razvili. Vrhunski umetniki postanejo tudi zato, ker v tem, kar počnejo, neizmerno uživajo. Moj namen je skozi veselje, spontanost in uživanje, otrokom pomagati razviti njihove kvalitete.
Osebno verjamem, da ni nujno, da če je nekdo izvrstni baletnik, bo avtomatično tudi izvrstni učitelj, saj tovrstna povezava ni samoumevna. Za prenos znanja so namreč poleg strokovnega znanja potrebne tudi določene karakteristike.
Tovrstna povezava resnično ni samoumevna. Ples je fokus vase, na umetnika v sebi, učenje pa je fokus navzven, na učence. Fokusa sta diametralno nasprotna. Prehod ni lahek. Ob začetku poučevanja sem začutila željo, da bi želela svoje znanje predati naprej. To je bil namig, da sem na pravi poti in ko sem dobila na KGB Mariboru v poučevanje plesne pripravnice, sem se z otroci odlično ujela. Nikoli ne bi pričakovala, da bo z otroci starimi 6,7,8 let nastala tovrstna kemija. Dobila sem precej pohval, na katere pa se nisem znala najbolje odzvati, saj si nikoli nisem predstavljala, da bom poučevala.
Ste si že od nekdaj želeli postati balerina?
Ja, že od malega. Glede tega sem bila zelo odločna. Mislim, da sem bila stara 4 leta, ko sem začutila, da je svet baleta moj svet. Kot otrok sem bila zelo živahna in neprestano sem se gibala. V sebi sem preprosto nosila izjemno potrebo po gibanju, močno energijo gibanja, saj drugače oseba ne bi zmogla plesati cel dan. Morda je bila babica ali pa je ati tisti, ki je dobil zamisel, da bi me s štirimi leti vpisal v plesni vrtec. Neprestano sem bila povsod in v gibanju. Že na daleč se je videlo, da sem gibalni tip. Starši so me spremljali, mami me je podpirala in obiskovala je vse predstave. Sporekli sva se v trenutku, ko sem naznanila, da odhajam na šolanje v London. Nekako me ni želela spustiti, ampak ker sem v sebi tako zelo močno čutila klic po baletu, klic po tej poti, sem enostavno odšla.
”Baletu sem posvetila vse moje dosedanje življenje.”
Celo dosedanje življenje ste na nek način posvetili in ga prilagodili baletu. Seveda nadaljujete po tej poti, le da v malce drugačni vlogi.
Ja res je. Baletu sem posvetila vse moje dosedanje življenje. Že v osnovni šoli sem plesala v predstavah SNG Maribor in ko so sošolci hodili v kino, sem jaz nastopala v njih ali pa hodila na oglede. Kino mi takrat ni predstavljal nič, predstave pa so mi pomenile vse. Takrat ni bilo tehtnice z dvema opcijama. V srednji šoli sem nadaljevala z nastopanjem v predstavah, priprave smo imeli čez dan in/ ali zvečer potem so bile večerne predstave, občasno tudi dopoldanske za šole. Srednja naravoslovna šola je bila zanimivejša od osnovne, vendar je ljubezen do baleta pretehtala. Ni mi žal, da sem izpustila maturantski izlet, in sem tisti teden izbrala nastopanje v gledališču, morebiti mi je malce žal za kakšen manjši dogodek, ki sem ga zamudila. Če se ozrem nazaj, bi se danes določila povečini enako.
Kako ste uspeli združiti željo po kar se da hitrem osvajanju čim več znanja in izkušenj, nebo, ki se »odpre« in ponudi neizmerne možnosti, svoboda z veliko željami in pa dejstvo, da se ideja morebiti ne bo realizirala ravno takrat, ko si človek zamisli? Včasih preprosto ne moremo z glavo skozi zid.
Odkar sem na svoji poti, sem še bolje spoznala vrednost plavanja s tokom. Dobesedno. Dobivam ideje, svoje zamisli začutim. Resnično je potrebno biti v stiku s sabo. Ko sprejmem odločitev, potem o njej več ne dvomim. Ko bo pravi čas, bodo stvari že stekle, si mislim. Vsa odgovornost je na meni, a to mi hkrati/ obenem daje eno lahkotnost. Res je zanimivo.
Če bi se začela primerjati z drugimi, bi mi tovrsten način samo jemal energijo. Ostajam osredotočena na lastne kvalitete, na vizijo šole, in na to, s čim in kako lahko doprinesem k umetniškem razvoju okolice.

Petra Petravič

”Odločitev, da ustanovim svojo baletno šolo mi je dala moč, da se upam izpostaviti svetu.”
Na šolanju Rambert School v Londonu mi je bilo izjemno všeč, ko so učitelji poleg poučevanja baletne in sodobno-plesnih tehnik (precej učiteteljev je zaradi bližine šol hkrati poučevalo na Royal Ballet School) v nas iskali unikatnost in jo neprestano spodbujali. Šola je z načinom in pristopom, ki ga je imela, z možnostjo javnih nastopov vsak semester, na katerih smo poleg obveznih baletnih variacij lahko prikazali/ odplesali tudi svoje koreografije, gojila in spodbujala razvoj unikatnosti, ki jo posameznik nosi v sebi. In v šoli, ki sem jo odprla, želim ob usvajanju učne snovi tudi nagovoriti, podpreti in spodbuditi ravno tovrstno edinstvenost, ki jo otroci nosijo v sebi.
Z odprtjem lastne baletne šole, ste tudi stopili na samostojno podjetniško pot. V čem imate občutek, da Vas je obogatila ali kaj Vam je do sedaj že omogočila? Namreč, pogosto drugi v nas vidijo in začutijo nekaj, česar sami ne vidimo ali v čemer se ( še) ne prepoznamo in ravno s pomočjo določenih izkušenj in okoliščin, lahko na plano pridejo in se izrazijo ravno tovrstni aspekti. Ali morebiti celo kateri drugi.
Že v preteklosti sem dobila namige, da bi se lahko samostojno posvetila učenju baleta otrok, vendar razen izjemne usklajenosti in kemije, ki se je nemudoma vzpostavila med mano in otroci, ter pohvalami, ki sem jih tudi kot koreografinja prejela s strani okolice, si kaj več od tega nisem upala. Za časa šolanja sem bila deležna številnih kritik, kar je za svet baleta nekaj povsem pričakovanega, zaradi česar je bila moja samozavest zaradi tega pogosto na preizkušnji. Vendar, balet je bil moj svet. Fokus sem usmerila v balet in že kot najstnica sem si želela v čim krajšem času izkusiti čim več, se naučiti čim več in čim več plesati. Bila sem žejna odra. V meni pa je ostala kritičnost, zato morebiti še dandanes težko sprejmem pohvale.
Z odločitvijo, da ustanovim svojo baletno šolo sem si odprla pot za uresničevanje svoje vizije o baletnem izobraževanju. Nenadoma sem si upala in zmogla jasneje izraziti, kar si želim. Ta izkušnja mi je dala moč, da si upam izpostaviti svetu z vsem, kar sem in z vsem, kar nosim v sebi.
Odkar učim balet me pa preseneča odziv okolice nad mojimi predstavami, ki jih ustvarim z učenkami. Obiskovalci so presenečeni, kako so lepe in dodelane. A predstave so le nadgradnja tega, kar sem že prej imela rada in počela. Nisem pričakovala takšnega pozitivnega odziva.
”Vsaka moja poteza je izjemno dobro premišljena. Vedno upoštevam tudi okoliščine.”

Svoboda ima izjemen čar, saj ponuja neizmerne možnosti, saj lahko tako rekoč počneš karkoli si želiš. Tukaj pa je tudi odgovornost in na koncu si pred odločitvijo verjetno vedno sam.
Absolutno. Zato desetkrat premislim, preden se podam v kakšno akcijo, vedno vnaprej dobro razmislim kakšne posledice ali izid lahko pričakujem. Okoliščine se namreč konstantno spreminjajo in če presodim, da bi lahko bil rezultat 70 procentov tega, kar si želim, potem nadaljujem. V kolikor pa ocenim, da okolje še ni pripravljeno na spremembo, ali morebiti jaz, še nisem povsem prepričana, kakšen izid čisto točno si želim, raje počakam.
Vsaka moja poteza je izjemno dobro premišljena. Ob tem pa, kot sem že omenila, vedno vključim tudi okoliščine, ki me obdajajo, ob čemer upoštevam tudi doprinos, ki bi ga lahko moja želja imeli na širše okolje. Želim si, da bi lahko umetniško bogatila okolje v katerem živim. Okolju bi rada ponudila nekaj novega.
Dlje kot Vas poslušam, bolj imam občutek, da sami sebe resnično zelo dobro poznate?
Morda še kar. Ko imaš pred seboj vse možnosti, se je treba dobro poznati, kajti drugače se lahko prehitro zakvačkaš.
Asociacija, ki me ob besedi svoboda spremlja je povezana z odhodom od doma. Ko se oseba odseli in prične živeti po navdihu z občutkom, da lahko počne karkoli si želi. In tukaj se prej ali slej pojavi potreba po disciplini, ki preprečuje brezglavo tavanje naokoli. Disciplina je tudi pomembna komponenta baletnega sveta, kar Vas spremlja že od nekdaj. Je tako rekoč del Vas.
Ja, res je. Disciplina je v baletu izjemno pomemben faktor. Ta poklic jo dobeseno zahteva. Je izjemno lep, vendar ga moraš imeti resnično močno rad, da si mu pripravljen posvetiti ogromno svojega časa, saj drugače ne gre. Če mi balet ne bi bila najlepša umetnost, bi vsega tega ne zmogla početi. Balet zahteva veliko predanosti, vztrajnosti, volje. Vedno so me in me bodo fascinirale vrhunske baletne prestave s svetovnimi solistkami in solisti.
Vsak otrok, ko se nekaj nauči, ko nekaj naredi, mi je v izjemno veselje. Takrat v sebi začutim tolikšno notranje zadoščenje, kar je znak, da s tem živim. Ko vidim, da otrok napreduje, me preplavi notranja sreča, izpolnjenost.
Želim si ustvarjati in učiti na drugačen, prijazen, a seveda še vseeno efektiven način. Idealno je, kadar rezultati pridejo spontano. To je pokazatelj, da je znanje zagotovo usvojeno.
”Moj cilj je, da bi se na moji baletni šoli otroci učili skozi veselje.”
Kar počnejo vsi vrhunski umetniki, jim je v njihovo največje zadovoljstvo saj so odkrili in sprostili svoje talente. Ob sebi so imeli ljudi, ki so v njih prepoznali talente in podprli razvoj. Talente, ki so jih nagovorili, oblikovali in spodbujali, da so se lahko razvili. Vrhunski umetniki postanejo tudi zato, ker v tem, kar počnejo, neizmerno uživajo. Moj namen je skozi veselje, spontanost in uživanje, otrokom pomagati razviti njihove kvalitete.
Osebno verjamem, da ni nujno, da če je nekdo izvrstni baletnik, bo avtomatično tudi izvrstni učitelj, saj tovrstna povezava ni samoumevna. Za prenos znanja so namreč poleg strokovnega znanja potrebne tudi določene karakteristike.
Tovrstna povezava resnično ni samoumevna. Ples je fokus vase, na umetnika v sebi, učenje pa je fokus navzven, na učence. Fokusa sta diametralno nasprotna. Prehod ni lahek. Ob začetku poučevanja sem začutila željo, da bi želela svoje znanje predati naprej. To je bil namig, da sem na pravi poti in ko sem dobila na KGB Mariboru v poučevanje plesne pripravnice, sem se z otroci odlično ujela. Nikoli ne bi pričakovala, da bo z otroci starimi 6,7,8 let nastala tovrstna kemija. Dobila sem precej pohval, na katere pa se nisem znala najbolje odzvati, saj si nikoli nisem predstavljala, da bom poučevala.
Ste si že od nekdaj želeli postati balerina?
Ja, že od malega. Glede tega sem bila zelo odločna. Mislim, da sem bila stara 4 leta, ko sem začutila, da je svet baleta moj svet. Kot otrok sem bila zelo živahna in neprestano sem se gibala. V sebi sem preprosto nosila izjemno potrebo po gibanju, močno energijo gibanja, saj drugače oseba ne bi zmogla plesati cel dan. Morda je bila babica ali pa je ati tisti, ki je dobil zamisel, da bi me s štirimi leti vpisal v plesni vrtec. Neprestano sem bila povsod in v gibanju. Že na daleč se je videlo, da sem gibalni tip. Starši so me spremljali, mami me je podpirala in obiskovala je vse predstave. Sporekli sva se v trenutku, ko sem naznanila, da odhajam na šolanje v London. Nekako me ni želela spustiti, ampak ker sem v sebi tako zelo močno čutila klic po baletu, klic po tej poti, sem enostavno odšla.
”Baletu sem posvetila vse moje dosedanje življenje.”
Celo dosedanje življenje ste na nek način posvetili in ga prilagodili baletu. Seveda nadaljujete po tej poti, le da v malce drugačni vlogi.
Ja res je. Baletu sem posvetila vse moje dosedanje življenje. Že v osnovni šoli sem plesala v predstavah SNG Maribor in ko so sošolci hodili v kino, sem jaz nastopala v njih ali pa hodila na oglede. Kino mi takrat ni predstavljal nič, predstave pa so mi pomenile vse. Takrat ni bilo tehtnice z dvema opcijama. V srednji šoli sem nadaljevala z nastopanjem v predstavah, priprave smo imeli čez dan in/ ali zvečer potem so bile večerne predstave, občasno tudi dopoldanske za šole. Srednja naravoslovna šola je bila zanimivejša od osnovne, vendar je ljubezen do baleta pretehtala. Ni mi žal, da sem izpustila maturantski izlet, in sem tisti teden izbrala nastopanje v gledališču, morebiti mi je malce žal za kakšen manjši dogodek, ki sem ga zamudila. Če se ozrem nazaj, bi se danes določila povečini enako.
Kako ste uspeli združiti željo po kar se da hitrem osvajanju čim več znanja in izkušenj, nebo, ki se »odpre« in ponudi neizmerne možnosti, svoboda z veliko željami in pa dejstvo, da se ideja morebiti ne bo realizirala ravno takrat, ko si človek zamisli? Včasih preprosto ne moremo z glavo skozi zid.
Odkar sem na svoji poti, sem še bolje spoznala vrednost plavanja s tokom. Dobesedno. Dobivam ideje, svoje zamisli začutim. Resnično je potrebno biti v stiku s sabo. Ko sprejmem odločitev, potem o njej več ne dvomim. Ko bo pravi čas, bodo stvari že stekle, si mislim. Vsa odgovornost je na meni, a to mi hkrati/ obenem daje eno lahkotnost. Res je zanimivo.
Če bi se začela primerjati z drugimi, bi mi tovrsten način samo jemal energijo. Ostajam osredotočena na lastne kvalitete, na vizijo šole, in na to, s čim in kako lahko doprinesem k umetniškem razvoju okolice.

Petra Petravič