Odčarani letni časi

Odčarani letni časi, avtorica Karolina Graj

Ofelija se je prebudila v mrzlo zimsko jutro. Tako se je veselila napovedanega snega, da je pozabila pojesti zajtrk. Oblekla je plašč, obula škornje in stopila iz hiše. A takoj ko je odprla vrata, je ugotovila, da težko pričakovanega snega sploh ni.
Kljub temu je šla pogledat še v gozd. Ko je prispela do jase, je srečala prijatelje iz vasi. Tudi oni so se, odeti v topla oblačila in opremljeni vsak s svojimi sanmi, spraševali, zakaj je vsako leto manj snega.
Ofelija se je razočarana odločila, da se bo odpravila na sprehod. Ko je počasi in zamišljeno hodila, je iznenada z neba padla majhna škatlica. Ofelija se je sprva nekoliko prestrašila, potem pa jo previdno pobrala in čisto počasi odprla. Iz škatlice je puhnil zelen dim, deklico zavrtinčil v zrak in jo odnesel na prekrasen travnik, poln opojno dišečih cvetlic.

Cvetlice so se ji zdele čudovite. Tako zelo se jih je razveselila, da je kar zaplesala. Pridružil se ji je cel roj živopisnih metuljev in kačjih pastirjev. Plesali so do mraka, ko so cvetlice zaprle svoje cvetove, metulji in kačji pastirji pa prenehali prhutati s svojimi barvitimi krili. Tudi Ofelija je postala zelo utrujena. Zaspala je kar na travniku, obdana z rožami, metulji in kačjimi pastirji.
Naslednjega jutra jo je neznansko zeblo. Odprla je oči in začudeno ugotovila, da jo prekriva tanka snežna odeja. Ozrla se je naokrog in zagledala zmrznjene cvetlice, metulje in kačje pastirje. Ko je žalostno hodila skozi nenavadno zimsko pokrajino, je prednjo zopet padla škatlica. Odprla jo je. Tokrat je iz škatlice puhnil rdeč dim. Ofelijo je zavrtinčil v zrak in jo odnesel v izsušeno pokrajino, polno suhega listja in trave.

Okrog Ofelije so se nadležno vrtinčile suhe rastline. Vroč veter, ki je kuštral njene dolge lase, je postal tako močan, da se je deklica komaj prebijala naprej. Najprej jo je odneslo v desno, nato v levo, spet drugič naprej in nazaj. Kmalu sploh ni več vedela, kje je.
Začelo se je temniti. Ofelija je pogledala okrog sebe in opazila ducat parov svetlečih rdečih pik. Ko je spoznala, da so rdeče pike v resnici nevarne oči lačnih volkov, je bilo že prepozno. Tekla je, kolikor so ji dale noge, a volkovi so se ji vse bolj približevali. Ko jo je eden že skoraj zagrabil, je v daljavi zagledala žarečo svetlobo. Bil je gromozanski požar! Zdaj je Ofelija tekla skupaj s prestrašenimi zvermi. Najšibkejše med njimi je pogoltnil ogenj.
Tudi Ofeliji je pretila nevarnost. V oči ji je silil gost črn dim. Ognjeni zublji so se ji že povsem približali, ko je nenadoma prednjo padla škatlica. Ofelija jo je z vso naglico odprla. Iz nje je puhnil vijoličast dim, deklico zavrtinčil v zrak in jo s trdim pristankom odložil na kup preorane zemlje.

Njen prihod je opazilo nekaj kmetov in kmetic, ki so v sončnem dopoldnevu želi žito na polju. Ofelija jim je ponudila pomoč. Ko je ura odbila dvanajst in so opravili polovico dela, so sklenili krog ter zaplesali. Med njihovim veselim rajanjem so nebo prekrili nevihtni oblaki.
Začelo se je bliskati in grmeti, z neba pa so se usule debele dežne kaplje. Žanjice in žanjci so se ravno pravi čas skrili pod voz. Deževje ni in ni hotelo ponehati, zato so kmetje premočeni pohiteli vsak proti svojemu domu, Ofelija pa je celo noč premražena trepetala pod vozom. Zaradi obilce padavin so deroče reke ponoči prestopile bregove, podirale mostove, zalivale hiše in poplavile njive. Ljudje so z grozo v očeh nemo strmeli v razdejanje in žalovali za svojimi domovi, imetjem ter uničenim pridelkom. Zjutraj je pokrajino prekrila še megla. Bila je tako gosta, da Ofelija ni videla niti lastnih čevljev. Pretresena je tavala naokrog in se spraševala, zakaj se narava tako hitro spreminja, letni časi pa so se kar pomešali med seboj.
Tedaj so se iz megle počasi in čisto neslišno prikazale bele žene z Male planine. Ljudje vedo, da so to neke vrste vile, ki so ljudem v stiskah vedno pomagale, a jih ni nikoli nihče videl. V meglice odete bele žene so Ofeliji pojasnile, da neravnovesje letnih časov povzroča zakleta Veronika z Malega gradu, ki je zaradi svojega pohlepa ostala ujeta v telesu grde in hudobne pošasti, pol žene, pol kače. Reši jo lahko le sedemletni deček brez greha, če jo trikrat udari z enoletno leskovo šibo. Odrešena Veronika, spremenjena nazaj v čedno princeso, ne bo nikoli več želela postati kača. Spoznala bo, da sreča ni v tem, koliko imaš, temveč v tem, koliko lahko daš. Nova, spremenjena Veronika, bo imela moč, da umiri naravo in uredi menjavo letnih časov.
Takoj ko so bele žene Ofeliji razodele svojo »prerokbo«, že jih ni bilo več. Ofelija jih je vneto iskala, da bi ji natančneje pojasnile, kaj mora storiti, toda zaman. Žalostna se je odpravila naprej.

Pot jo je vodila ob reki. Postala je zelo utrujena. Usedla se je na skalo in se zazrla proti vasi. Tam je zagledala majhnega dečka, ki je stari ženici pomagal nositi težke butare Ustavila sta se pri starkini koči. Hvaležna ženica mu je v dlan stisnila zlat kovanec. Deček se je utrujen, a vesel odpravil proti domu.
Ofelijo je prešinila misel, da bi bil lahko on tisti dobri deček, ki so ga imele v mislih bele žene. Že je hotela steči za njim, ko so jo prehiteli razposajeni fantje iz bližnje vasi. Obkrožili so dečka in mu hoteli izmakniti kovanec. Ker jim ga ni hotel dati, so ga napadli s pestmi in med prerivanjem je padel v vodo. Fantje so se ustrašili, da bodo kaznovani, zato so se razpršili na vse strani.
Ofelija, ki je vse to spremljala, je hitro skočila na noge. Pognala se je v reko v upanju, da bo dečka lahko potegnila iz vode, a tok je bil premočan. Nesel ju je po reki navzdol. K sreči se je v bližajoči se most zagozdila veja, ki se je je Ofelija lahko oprijela in tako rešila malega dečka.
Ko je deček prišel k zavesti, se je Ofeliji zahvalil in jo vprašal, kako naj se ji oddolži, ker mu je rešila življenje. Ofelija ga je prosila, naj odreši Veroniko z Malega gradu.

Deček je poiskal enoletno leskovo šibo in se odpravil proti gradu. Ko je prispel, se je po ozkih stopnicah spustil v klet. Znašel se je pred ogromno skalo. Malo je postal, nato pa sedel na stopnice in se začel igrati z leskovo šibo. Nenadoma se je skala razprla, deček pa je pogumno stopil naprej. Notri pa ni zagledal lepe Veronike temveč tako ostudno bitje, da je čisto prebledel. Grda pošast se je zvijala, sikala in mu tako grozila, da je prestrašen večkrat odskočil nazaj. Ozračje je bilo zelo neprijetno in dečka je že navdajala groza. A hitro se je spomnil obljube svoji rešiteljici ter Veroniki, v kateri je komaj prepoznal pol žensko in pol kačo, povedal, da jo je prišel odrešit. Vedel je, da jo mora trikrat močno udariti z leskovo šibo. Udaril je prvič in Veronika je postala tako grda, da ga je stisnilo v želodcu. Ko je udaril drugič, je postala tako grda, da je ni mogel več gledati. Komaj je zbral pogum za tretji udarec. Takrat pa se je Veronika spremenila v prelepo princeso. Bila je tako vesela in hvaležna, da je dečku ponudila vse svoje bogastvo. Deček se za bogastvo ni zmenil. Zaupal ji je, zakaj je zbral pogum, da jo reši. Veronika mu je prisluhnila ter mu obljubila, da bo odslej pomagala vsem ljudem, da bi bolje in srečneje živeli.

Deček in Veronika sta se odpravila proti jasi, kjer ju je čakala Ofelija. Ko je Ofelija zagledala nasmejana obraza, si je oddahnila. Stekla jima je naproti, toda Veronika ji je kmalu priznala, da kljub močni želji ne zna rešiti začaranih letnih časov. Vsi trije so začeli razmišljati, a nobena od zamisli, ki jim je prišla na pamet, se ni zdela prava.
Ko so že skoraj obupali, jih je začela ovijati gosta megla. V paniki so začeli iskati drug drugega, ko so jih pomirili glasovi belih žen. Povedale so jim, da tudi one želijo dobro vsem ljudem, zato jim bodo pomagale. Veroniki bodo podarile del svoje čarobne moči. Megla se je razblinila in trojica se je odpravila na delo.
Ofelija je odprla škatlico z vijoličnim dimom. Druščina se je znašla sredi razmočene njive z uničenim pridelkom. Veronika je uporabila svojo čarobno moč in žito se je postavilo pokonci. Kmetje so srečni nadaljevali svoje delo tam, kjer so ga prekinili. Tokrat so jim na pomoč priskočili tudi fantje z vasi. Ob spremenjeni Veroniki so spoznali, da se sreče ne da kupiti z denarjem in grabežljivostjo. Kdor nesebično pomaga, ne osreči samo bližnjega, temveč je korak bližje sreči tudi sam.
Potem je Ofelija odprla škatlico z rdečim dimom. Znašli so se sredi požara. Veronika ga je pogasila, suhemu in zoglenelemu rastlinju pa vdahnila zeleno barvo in vitalnost. Zopet je bilo dovolj hrane za vse živali, zato volkovI niso več sestradani prežali na ljudi.
Nato je Ofelija odprla škatlico z zelenim dimom. Veronika je na prostranem travniku odmrznila vse kačje pastirje, metulje in cvetlice .Skupaj so se veselili lepega pomladnega dne.
Zdaj se je pred Ofelijo pojavila še zadnja škatlica, z modrim dimom, ki jo je skupaj z novima prijateljema vrnila domov. Znašli so se sredi domače jase in zagledali žalostne obraze otrok Veronika je pričarala sneg. Kmalu ga je bilo toliko, da so se navdušeni otroci začeli sankati, kepati in delati snežake. Zvečerilo se je, zato se je vesela druščina počasi razšla.
Ofelija je bila zelo utrujena. Doma si je skuhala čaj, se pokrila s toplo odejo in zaspala na kavču. Ko se je zjutraj zbudila, je skozi okno videla, kako na debelo snežno odejo naletavajo snežinke. Torej niso bile le sanje, je pomislila in se nasmehnila.

»Večplastno zasnovo predstave lahko občutimo kot nenehno raziskovanje – tako po avtorski glasbi Uršule Jašovec, v kateri zazveni tudi slovenski ljudski belokranjski melos, kot po koreografskem jeziku Ane Trojnar in Tamare Divjak v razponu od klasičnega baleta na konicah prstov do otroškega rajanja,« ugotavlja Danica Dolinar, muzikologinja in velika poznavalka baletne umetnosti. Velika raznolikost kljub vsemu ne zmoti celovitosti. Vsak ples pripoveduje svoj del zgodbe, ki jo dopolnjuje animirana projekcija.
Krhka in nežna Pina Unk je prava poosebitev Ofelije, Leda Delfina Steidl Porenta pa je z doživeto dramsko igro izrazito pripomogla k doživljanju predstave. Plesalke so tudi zelo uglašene v skupinskih plesih: od plesa rožic in metuljčkov, ki je zaradi po mojem mnenju najlepše glasbe in najmlajših plesalcev marsikomu orosil oko, do skoraj idealističnega plesa kmetic na požetem polju in plesa belih žen, ki na konicah prstov priplavajo iz megle in Ofelijo napotijo na Mali grad. Če prej ne poznamo vsebine, je kar trd oreh razbrati, kaj ji pripovedujejo, v vsakem primeru pa občudujemo neverjetno mehkobo gibov rok. Dečka, ki pozneje reši Veroniko, spoznamo v simpatičnem prizoru, ko stari ženici (Izabeli Graj oz. Juliji Maylin Burja) pomaga nesti butarice. Čudovito sta ga odplesala izvrstni Nace Urankar in še zelo mladi Enej Vatovani – ki je glede na svoja leta (učenec druge pripravnice) solistično vlogo vedno zelo dobro odplesal. Višek doseže predstava s kačjim plesom Veronike v modernem stilu – le tako se namreč lahko pokaže vsa Veronikina bolečina, ki je potrebna, da je rešena kačje kože. Vlogo kačje Veronike je v nekaj predstavah z veliko potenciala plesala Anita Pirc, v drugih pa z izrazitim žarom poustvarila Ana Trojnar.
V vseh ozirih umetniško dovršena predstava pusti v gledalcu močan vtis in nam odpre oči za lepoto, raznolikost in celovitost – kot v letnem ciklu letnih časov.

Ana Gruden